Vetrne elektrarne na Paškem Kozjaku?

NE, hvala!!!

 

Kaj predvideva projekt investitorjev?

Dravske elektrarne Maribor so del skupine Holding Slovenske elektrarne (HSE), ki pod okriljem zavez EU za zeleni prehod razvijajo projekte obnovljivih virov energije, vključno z vetrnimi elektrarnami.

Projekt vetrnega polja na Paškem Kozjaku je eden izmed teh prizadevanj, namenjen povečanju deleža energije iz obnovljivih virov, za kar naj bi Slovenija prejela tudi občutno finančno podporo iz evropskih skladov, prav tako bi občina Vitanje za ta poseg prejela odškodnino.  A kljub visokim ciljem projekt že zdaj vzbuja resne skrbi med lokalnimi prebivalci, strokovnjaki in naravovarstveniki.

 

Načrt predvideva postavitev 4 velikih vetrnih turbin (skupne nazivne moči do 28MW), kar bi po mnenju investitorjev pripomoglo k trajnostnemu pridobivanju električne energije in znižanju emisij ogljikovega dioksida.

Poseg se načrtuje na gozdnatem področju ovršja Paškega Kozjaka – domačinom bolj poznanega kot planinska pot do Basališča. Projekt se torej umešča predvsem na odmaknjeno območje občine Vitanje, skrajna točka, kjer naj bi stala ena od turbin, pa meji tudi na občino Dobrna in Mislinja. Najbližji prebivalci so s svojimi bivališči od predvidenih turbin odmaknjeni le dobrih 350 m zračne linije, gre pa v veliki meri prav za občane občine Dobrna, ki nimajo nobene pravne ali druge zaščite, še manj pa koristi od tega projekta. Pravzaprav povsem nasprotno – projekt je za bližnje in celo bolj oddaljeno prebivalstvo dobesedno ogrožajoč.

 

Projekt, ki ga vodijo Dravske elektrarne Maribor d.o.o (v nadaljevanju DEM), v sodelovanju z Ministrstvom za infrastrukturo, grobo posega v naravno okolje, ogroža varnost in zdravje ljudi, temeljno pravico do svobodnega, neoviranega delovanja in življenja lokalnih prebivalcev ter predstavlja resno tveganje za naravne vire pitne vode in biotsko raznovrstnost.

 

Civilna iniciativa proti vetrnim elektrarnam na Paškem Kozjaku je torej nastala kot odziv na sporne načrte investitorja, Dravskih elektrarn Maribor, za gradnjo obsežnega polja vetrnic na območju Paškega Kozjaka.

Po trenutnih načrtih naj bi vetrno polje vključevalo 4 turbine z močjo posamezne turbine do 7 MW. Toda vetrne elektrarne v praksi zaradi nepredvidljivih vremenskih pogojev in nezadovoljivih hitrosti vetra delujejo približno z 20 % svoje nazivne moči (kot se je v zadnjih letih jasno izkazalo tudi v primeru obstoječih vetrnih elektrarn na Primorskem). To pomeni, da njihov prispevek k energetski neodvisnosti ostaja zanemarljiv v primerjavi z večjimi hidroelektrarnami, sončnimi elektrarnami ali termoelektrarnami.

 

Neprestan hrup (namreč vetrne turbine »ropotajo« približno tako, kot bi nad nami nepretrgoma nizko letelo letalo, ob srečanju lopatic s stebri pa se pojavi še zvočni in vibracijski sunek, ki jakost še poveča) in stroboskopski učinek (vrteče se lopatice vetrne turbine mečejo sence, ki izmenično ustvarjajo svetlobne učinke) povzročajo resne motnje kakovosti življenja ljudi. Zimske razmere prinašajo dodatno nevarnost, saj lahko z lopatic odpadajo ledene plošče, ki zaradi velike hitrosti predstavljajo grožnjo za ljudi (kmetovalci, pohodniki, turisti, naključni mimoidoči), živali in gospodarska poslopja.

 

Spodaj navajamo glavna problematična izhodišča:

 

Ogroženost zdravja prebivalcev:

• Infrazvok in nizkofrekvenčni hrup, ki ga povzročajo vetrne turbine, je danes po svetu že precej raziskan, njegovi negativni vplivi pa so javnosti zdaj že dobro poznani. Infrazvok se širi na velike razdalje (več kilometrov daleč) in lahko povzroča šumenje v ušesih, motnje spanja, glavobole, razdražljivost, vrtoglavico, tesnobo, vpliva na srčno-žilni in imunski sistem in povzroča še mnogo drugih zaskrbljujočih zdravstvenih težav. Čeprav je nizkofrekvenčni hrup za ljudi neslišno ali komaj slišno zvočno valovanje, je pogosto energetsko zelo močan in presega 80, pogosto tudi 100 decibelov, vse do meje bolečine. Zaradi svojih vibracij in periodičnih nihanj je za človeka nevaren. Širi se po zemlji, kjer tudi na daljših razdaljah le počasi izgublja svojo moč in/ali po zraku v obliki udarnih valov, ki pa z razdaljo dokaj hitro izgubljajo svojo moč.
• Bližina bivanja ob vetrnih elektrarnah ovira spanec in koncentracijo pri delu, učenju, branju … skratka uniči se normalno življenje in počutje, ob tem pa se očitno kršijo človekove pravice. Hrup vetrnih elektrarn prodira skozi zaprta okna, v stanovanjih pa se lahko zaradi resonance hrup še ojača (odbojne vibracije med stenami).
  
  
• V naši državi nimamo zakonskih predpisov glede varnostne razdalje bivališč od vetrnih turbin. Tako za morebitno nastalo škodo prebivalcev, živali, narave ni v resnici odgovoren nihče. Drugod po svetu so minimalne razdalje jasno določene: npr. v Kanadi 4500 m, v Franciji 2500, v Avstriji, Nemčiji 2000 m … pri nas pa to očitno ni pomembno in relevantno, tako da lahko investitorji spretno in brez prekrškov objestno umeščajo industrijske objekte dobesedno kamorkoli želijo. Odgovornosti ne nosi nihče.

 

Nevarnost za pitno vodo:

• Območje predvidene gradnje leži na varovanih vodovarstvenih območjih, kjer je po občinskem odloku prepovedana gradnja energetskih objektov, ki lahko ogrozijo kvaliteto pitne vode. 
• Temelji turbin in dodatna infrastruktura, vključno z betonskimi platoji in piloti, bi lahko trajno spremenili hidrologijo kraškega terena ter onesnažili vodne vire. 

 

Posegi v naravno okolje in gozdove:

• Za gradnjo vetrnih elektrarn je predvideno obsežno krčenje gozdov – za eno vetrno turbino se poseka vsaj 1,5 ha gozda, izravna se teren – na samem grebenu hriba se uredi ogromen plato za gradnjo (investitor navaja okoli 180 m x 60 m), vgradi se betonski temelj premera cca 25 m ter globine vsaj 3 m, kar bo brez dvoma uničilo habitatne tipe, razvrednotilo gozd, uničilo zavetja ter prekinilo migracijske poti divjih živali.

• Degradacija okolja in krajinske vrednosti – vizualna onesnaženost. Zgradile naj bi se 4 vetrne turbine v skupni višini 225 m (stebri 135 - 140 m višine in elise s premerom 170 m). Gozdovi in naravni pejsaži Paškega Kozjaka imajo izjemen pomen za turizem, rekreacijo in lokalno skupnost. Vetrne elektrarne bi to idilo spremenile v industrijsko cono.

 

Fizične nevarnosti:

• V primeru močnih neurij obstaja tveganje prevrnitve turbin ali požarov v generatorjih. Obstaja nevarnost, da se zaradi takšnih napak sredi gozda pojavi požar. Ker je lokacija odmaknjena na vrh hriba, gre za težko dostopna območja, kjer bi bilo reševalnim ekipam ustrezno delovanje v teh primerih izjemno oteženo.

 

Ekološki odtis in trajnost:

• Vetrne elektrarne imajo življenjsko dobo približno 20 – 25 let, pri čemer vsaka vetrnica v tem obdobju izgubi okoli 3 tone lastne teže zaradi obrabe lopatic. Vremenski pojavi na umetne smole, lepila in druge zdravju škodljive snovi, iz katerih so izdelane elise, delujejo uničevalno. Tako z erozijo prehajajo v ozračje, v tla in posledično v žive organizme in pitno vodo.
• Problematika odstranjevanja in reciklaže teh odpadkov ostaja nerešena.

 

Pravna neskladja:

• Projekt je v nasprotju z ustavnim varstvom pitne vode kot naravne dobrine ter z načelom previdnosti, ki ga določa Zakon o varstvu okolja.
• Gradnja industrijskih objektov na zaščitenih vodovarstvenih območjih je po veljavnih predpisih prepovedana.

 

Pomanjkanje transparentnosti:

• Lokalni prebivalci menimo, da postopek umeščanja projekta ni transparenten, ni se vzpostavilo stika ali upoštevalo interese lokalne skupnosti.